foto esempio

Prve kavarne

Današnje kavarne imajo svoje predhodnice v arabskem svetu. To so bila priljubljena zbirališča z glasbo, zabavo in prostor neskončnih debat. Seveda le za moške. Bolj kot so pili kavo, glasnejši in odločnejši so bili, zato so kavarne postale nesprejemljive za vladarje. Z izgovarjanjem na islamske zakone so hoteli prepovedati kavo in zapreti lokale, kjer naj bi nastale nenadzorovane politične spletke in zarote proti njim.

Osmansko cesarstvo je bilo polno kavarn tudi v njegovih evropskih delih. Njihovih uslug so se posluževali tudi Evropejci na poti proti Carigradu ali Jadranskem morju. Za nepristranskega opazovalca pa bo verjetno za vedno ostala uganka, kje izven turškega cesarstva je bila odprta prva kavarna. Italijanski raziskovalci zgodovine, danes tako močno priljubljenih kavarn trdijo, da je bila prva zahodnjaška kavarna odprta v Benetkah. Francozi spet trdijo, da so prvo odprli v Marseillesu, Angleži pa bi vse skupaj cinično popravili, da so prvo kavo javno stregli v kavarni v Oxfordu.

Ne glede na vprašanje primata, je kava nadaljevala svoj pohod priljubljenosti po Evropi. S tem pa se je tudi večal krog njenih nasprotnikov. Pravijo, da se je ponovila zgodba iz islamskega sveta. Tudi krščanski duhovniki so se ji uprli in opozorili na njeno hudičevo črno barvo ter vpliv, ki ga ima med svojimi privrženci. V Londonu se je nekoč celo pojavila ženska peticija proti kavi, ki naj bi bila kriva, da njihovi moški zaradi pitja »postajajo jalovi.« Spet tretji pa so prisegali na kavino zdravilno moč, nenazadnje so jo pred pojavom kavarn prodajali v lekarnah.

Kakorkoli že, tudi v Evropi so kavarne postale središče družabnega dogajanja. Londonske so prve začele svojim gostom ponujati časopise, ki so privlekli intelektualce, študente in razpravljalce vseh vrst. Kavarne so konec 17. stoletja že prerasle v priljubljena prizorišča debat o vsakdanu takratne družbe. Tako kot v arabskem svetu, so se oblasti tega ustrašile in zamislile nad vlogo ter njihovim vplivom nad ljudstvom. Začeli so jih zapirati, najbolj uspešen način za hiter propad londonskih kavarn v 18. stoletju pa je bila močna obdavčitev črne pijače. Za razliko od čaja, ki so ga bile angleške kolonije polne, je bila kava na črni davčni listi. Njena priljubljenost je tako začela upadati, prav nasprotno od tega, kar se je dogajalo v Franciji ...

V Parizu je sloves kavi ustvaril turški ambasador Sulejman, ki je za plemstvo in ostale francoske pomembneže prirejal bleščeče sprejeme, pri katerih je imelo pitje kave osrednjo vlogo. Prebivalstvo jo je vzljubilo, vendar še ne dovolj, da bi trg zacvetel. Prvi poskusi širše prodaje so bili namreč neuspešni. Pravi razcvet je moda pitja kave doživela z nastankom elegantnih pariških lokalov, v katerih so se gostje počutili kot imenitneži. Tako kot se »bonvivantski« Francozi radi počutijo še zdaj. Konec 18. stoletja naj bi bilo le v Parizu 800 kavarn, sredi 19. stoletja pa kar 3000. Kdo ve, koliko jih je danes ...

V Nemčiji so prvo kavarno odprli pod angleškim vplivom v Hamburgu. Prva desetletja 18. stoletja so jo pili le premožni Nemci v večjih mestih. Kar se je seveda, tako kot drugod po Evropi, v naslednjih letih spremenilo. Črna pijača je že v 18. stoletju postala del vsakdanjega življenja nemških družin in spet padla v nemilost oblasti. V nos ji je šlo, da se je na račun kave, zmanjšalo pitje piva in s tem dobiček v državni blagajni. Trgovci s kavo so bili seveda tujci. Tudi v Nemčiji je prišlo do že znanih ukrepov in visokih obdavčitev zelene kave, čisto pravi »kavni vohuni« pa so vohljali za pražarnami, ki so delovale na črno.

In Nemci ne bi bili Nemci, če ob draginji ne bi iznašli nadomestka za opojno kavo. Ja, prav oni so si izmislili recept pijače, skuhane iz mletih praženih korenine cikorije, ta tako (ne)priljubljeni nadomestek za plemenito črno pijačo.

No, zgodba zase pa je tista iz Dunaja. O prihodu kave v to srednjeevropsko središče nas učijo celo pri urah zgodovine. Eden od rezultatov zmage evropskih zaveznikov proti turškim oblegancem Dunaja leta 1683 je bil tudi vzpon priljubljenosti kave. Ko se je poljski princ Jan Sobiesky s svojo dvajsettisočglavo konjenico podal proti turškim vojakom, so se ti prestrašili, ker so na hrbtih poljski konjenikov plapolala velika labodja krila, njihov zaščitni znak. Pogled na tako nenavaden prizor, naj bi bil za nekajkrat številčnejšo turško vojsko tako šokanten, da so se dobesedno razbežali in evropska vojska je pred Dunajem nepričakovano zmagala brez velikih bojev.

Za pobeglimi osmanskimi vojaki pa so ostala vsa bogastva, ki so jih je s seboj pripeljaljali. Zlato, preproge, kamele in seveda vreče z nenavadnimi črnimi zrni, kavo. Kaj vse se je s temi vrečami dogajalo, pripovedujejo dunajske legende. Dejstvo pa je, da so vreče kave, ki so ostale od turškega obleganja Dunaja, eden od temeljev neizpodbitne tradicije kavarn, kakršne poznamo danes v srednji Evropi.

 

Preberi si več:
Kava  •  Trgovina
img